Zakaj potrebujemo debato

Pred slabim tednom je Sam Leith, britanski nagrajeni pisatelj, kritik in urednik časopisa The Spectator objavil kolumno na spletnem portalu The Guardian, v kateri je retoriko izvoljenega 45. predsednika Združenih držav Amerike Donalda Trumpa opisal z besedno zvezo »nadvlada neartikuliranosti«. V sestavku je učinkovito povzel glavne pomanjkljivosti Trumpovega nastopa – revno besedišče, popolno zanikanje konvencionalne slovnice in skladnje ter rabo čustveno nabitih pridevnikov kot zamenjavo za kompleksnejše, a tradicionalno bolj tehtno orodje diskusije – argument.

Trump je v popularnem diskurzu pogosto okarakteriziran kot predsednik neizobraženega belega prebivalstva, ki je uspel pridobiti glasove ravno zato, ker je politični diskurz slogovno in vsebinsko približal volivcu z zgoraj opisanimi lastnostmi. Za razliko od Hillary Clinton, Baracka Obame in, bi upala trditi, vseh 43. predsednikov ZDA in njihovih številnih protikandidatov, na volivca ni gledal navzdol iz intelektualnega piedestala, s svojo komunikacijo ni izražal vzvišenosti in večvrednosti, in zaradi tega je v ljudeh vzbudil občutek pristnosti in istovetnosti. Ljudje so razumeli vse, kar je povedal. Pri tem pa ne samo, da se ni trudil skriti, da med njim in njegovimi volivci zeva nepremostljiv prepad v premoženju, razredu in življenjskem slogu, temveč je aktivno gradil svojo kredibilnost na podatku o svojem domnevnem bogastvu – bogat sem, torej moram biti uspešen.

S Trumpom so se domnevne resnice o moči dobrega javnega nastopa obrnile na glavo. Vsem se nam je zdelo nekako samoumevno, da se lahko z dobrim retoričnim nastopom spretno izogneš razpolaganju z resnico. Z velikimi besedami in kompleksnimi odgovori lahko poslušalca prepričaš, da imaš znanje in razum (tisto, kar je nekoč veljalo za merilo potencialnega uspeha politika). In verjetno je ravno to tisto, kar se je številnim ljudem po svetu zagnusilo pri politikih – njihova sluzava izmuzljivost, pri kateri jih kot posameznik manj vešč verbalnega diskurza zares nikoli ne moreš doseči, ker ne govoriš istega jezika kot oni, in zato tudi ne moreš identificirati njihove laži in je dekonstruirati. S politiki preteklosti smo zmeraj govorili o istih stvareh – karkoli smo državljani povedali, so tudi oni povedali, le da so povedali bolje. Ta relativnost, ta očitna kršitev Popperjevega »kritičnega racionalizma«, pri kateri trditve politikov nisi mogel zavrniti, ker je bila zaradi svoje kompleksnosti zmeraj resnična, ima vsekakor dve plati. Omogočala je politikom, da so lagali in hkrati govorili resnico – tukaj si lahko prikličemo pred oči nekdanjega predsednika ZDA Billa Clintona, ki zatrjuje, da »ni imel spolnih odnosov s to žensko«, ali številne finančnike iz Wall Streeta, ki so kljub povzročenemu globalnemu finančnemu kolapsu in številnim zaslišanjem pred kongresom sodiščem ostali na prostosti in odnesli svoje denarne nagrade – in obratno, da so kljub govorjenju resnice narodu lagali. Slednje je v preteklih letih naraščalo v vedno večji problem s pojavom politike javnega mnenja – politike, v kateri so bili dejanski dogodki, motivi in prepričanja javnih osebnosti manj pomembni kot občutki, ki so jih s tem v ljudeh vzbudili. Dober primer slednjega je bila gonja proti Trumpovi protikandidatki Hillary Clinton, ki je nekaj tednov pred volitvami prebolevala pljučnico, bolezen, ki je precej vsakdanja in v dobi antibiotikov povsem obvladljiva, pa vendar je bila v javnosti povsem raztrgana zaradi domnevne neiskrenosti pri komuniciranju o svojem zdravstvenem stanju z javnostjo.

Ko ljudje slišijo za debato, pogosto zmotno, a samodejno domnevajo, da gre za urjenje v spretnem in izmuzljivem laganju. Za trening elegantnega govora, ki služi kot nadomestilo za vsebino, in še bolj pomembno, kot nadomestilo za dejanja. Priznam, da je debata zgodovinsko izjemno bela, izobražena, intelektualna in elitistična dejavnost. Toda prav tako velja za visoko umetnost drugih zvrsti – slikarstvo, arhitekturo, klasična glasbo – ki so rasle skupaj z bogastvom in izobraženostjo, ker so se v globoko razslojeni, domala kastni družbi, le tam lahko razvijale. Z demokratizacijo družbe in osvoboditvijo od tradicionalnih vrednot pa sta tako kot izobrazba kot (v teoriji) bogastvo postala dostopna vsem, in s tem je tudi debata dobila nov smisel – umetnost retorike in argumentacije kot orodje izobraževanja, širjenja razgledanosti in krepitve kritičnega mišljenja. Debata bi lahko slehernika opremila z orodji poslušanja in razumevanja kompleksnih trditev, prepoznavanja argumentov in identificiranja njihovih pomanjkljivosti. S poznavanjem prvin debate bi demokracija delovala, ker bi bili vsi soodločajoči imeli v teoriji enako izhodišče v diskusiji – tehtala bi se zgolj teža argumentov. Videli bi skozi nepotrebno kompleksnost in jo znali poenostaviti, in hkrati bi razumeli dejansko kompleksnost in se zmogli o njej pogovoriti brez banaliziranja. Debata bi lahko bila lestev, s katero bi splezali na piedestal, kjer so sedeli politiki prejšnjega časa, in se z njimi pogovorili iz oči v oči.

Žal se je prej zgodilo obratno, politiki so se spustili na naš nivo. Nekateri temu rečejo populizem, vendar se mi zdi, da beseda populizem vsebuje neko premišljeno in pretkano strateškost, načrtno zavajanje ljudstva s preprostostjo in priljudnostjo. Populist je Miro Cerar, ki sredi interpelacij vrže na glasovanje en prost 2. januar, in Borut Pahor s svojo Instagram tovarno motivacijskih fotografij. Donald Trump ni populist, on je iskreno preprost v svoji miselni kapaciteti. Verjetno za njim stoji vojska strategov ali bolje rečeno, priložnostnih okoriščevalcev, toda Trump sam, ko spregovori (ali potweeta), s svojim revnim jezikom pokaže svojo notranjo intelektualno revščino. Nekdo, ki ne zna argumentirati, ne zna razmišljati. V moralnem ustroju 21. stoletja, kjer je aktivizem inkluzivnosti dosegel določeno sorto enakosti med ljudmi, je enakovrednost mnenj oblika napredka, hkrati pa tudi oblika nazadovanja. Vsi ljudje imamo enako notranjo vrednost, pa vendar niso vsa naša mnenja enakovredna. Če nič drugega, se stvari, ki jih ljudje izrečemo ali zapišemo, gotovo razlikujejo v tem, koliko časa in razmisleka je šlo v nastanek trditev, koliko znanja smo akumulirali, preden smo nekaj trdili, kako kvalitetno smo našo trditev utemeljili in kako jasno smo jo izrazili. Ne gre samo za estetiko diskurza, ampak za materialne posledice, kjer so boljše odločitve in boljši odnosi cilj diskurza na višjem nivoju. Zato so Trumpov uspeh in kolektivne vrednote, ki jih le-ta odslikuje, poraz utemeljene misli v sodobni družbi in s tem poraz debate.

Debato potrebujemo zato, da ohranimo vrednoto utemeljene misli in kvalitetne komunikacije kot sredstva za doseganje blagostanja v družbi. V distopičnem svetu bi bili debaterji podtalno gibanje, ki bi skrbelo za to, da znanje, ki že obstaja, ne bi zgorelo na grmadi zgodovine in bi v skrbno urejenih arhivih čakalo na naslednjo renesanso. V idealnem svetu bi bili progresivno gibanje, ki vse, še posebej tiste z manj priložnostmi, opremlja z orodji za dejansko enakovredno participacijo v demokraciji. Ne vemo, katera izmed prihodnosti nas čaka. Pomembno je, da zaenkrat še lahko govorimo, še lahko razmišljamo, in ker ni samoumevno, da bo za zmeraj tako, izkoriščajmo to možnost do zadnjega diha

Eva Nike Cvikl
Eva je mlada zdravnica in stara debaterka. V prostem času poleg debate najraje razvaja psa, mačka, fanta in sestro (v tem vrstnem redu), jé dobro hrano in posluša Simona in Garfunkla.