Kako misliti družbo?

Zagonetka, s katero se v pričujočem zapisu ukvarjam je, kako sploh misliti »družbo«. Skovanka »misliti družbo« v svojem pojmovnem jedru vsebuje predvsem to, kako naj posameznik skozi kalejdoskop skupnosti manifestira vse tisto, za kar verjame, da naj ureja življenje te skupnosti. Tako bi se naj vse, od sociološko-pravnih vsebin, ekonomike in »uporabe« vsega ostalega »organiziranega znanja« oblikovalo skozi proces medsebojne interakcije članov družbe.

Ideja modernih družb stoji na postulatu, da se vsak trajni družbeni smoter oblikuje skozi medosebni diskurz, ujet v konceptu javne sfere. Prosto po Habermasu, bi se v jedru tega koncepta naj izvajal proces prosto dostopnega izmenjavanja mnenj, razmišljanj in predlogov o »družbenem« med svobodnimi (beri: svobodni od prisile in intervencij državnega aparata) posamezniki, ki so si družbeno enakovredni. Idealno v kakšnem kafiču, kjer imajo dobro kavo. Končen rezultat takšnega udejstvovanja bi tako bil družben smoter, nekaj, kar si družba, kot agregat posameznikov, želi kot skupnost udejanjiti v okviru »javnega«. Javna sfera tako predstavlja, vsaj v klasičnem smislu, vezivno tkivo abstraktne »države« in njenih »državljanov«.

Seveda idealni koncept »javne sfere«, kot ugotavlja Habermas, dandanes ne obstoji, deloma prav zaradi gradualnega strukturnega prenosa temeljne vloge »izmenjavanja in posredovanja informacij« od ljudi na množično-medijske institucije. Tako se zdi, da smo se znašli v zatečenem stanju v katerem smo zgolj še pasivni prejemniki informacij in novic serviranih s strani množičnih medijev. Pri tem velja dodati sedaj že desetletja staro hipotezo McCombs-a in

Shaw-a, da sicer množični mediji niso tako učinkoviti v poskusih, da bi dodobra oblikovali to kaj si naj ljudje mislijo, so pa presenetljivo uspešni v tem, da diktirajo to o čem naj ljudje mislijo. Tako dobimo sliko pasivnežev, ki samo bolj ali manj učinkovito (beri: selektivno) filtrirajo informacije, ki jim jih ponudi zdaj ta ali ona medijska hiša, ki pa niso učinkoviti gradnik javne sfere, katera bi oblikovala bistvena vprašanja in jih tudi reševala.

V takšnem stanju tako dobimo zgolj en kup »informiranih« individuumov, kateri se okorno prebijajo skozi »vsakodnevne« absurde, ki jih politika, kot navidezni odraz »javne sfere« in »družbenega smotra« producira. In se sprašujejo, kako smo lahko kot družba skrenili na polje ekstremov, v katerih se najbolje znajdejo predvsem Makiavelistični vladarji. Takšni posamezniki tako prej kot slej pridejo do (sicer napačnega) sklepa, da morajo za takšno stanje biti krivi vsi »ostali«, tisti, ki jih srečujejo na avtobusu na poti v službo, tisti, ki se drenjajo pred mejami v upanju po dostojanstvu vrednem življenju, tisti, ki, so zaposleni v tem ali onem podjetju ali javni upravi. Ker imajo drugačno mnenje. Ker je to mnenje napačno. In ker je to mnenje ustvarilo svet katerega tako zelo sovražijo. Tako derogirana javna sfera dobi še novo razsežnost; nepripravljenost prvih do medsebojnega dialoga in oblikovanja konsenzov z drugimi. In namesto intelektualne oblikovane javne sfere dobimo »osamljene v množici«, v množici, ki drvi v 9. krog Dantejevega pekla.

Kljub morebiti »temačni« realnosti, ki jo mnogoteri označujejo tudi kot »post-truth« družbo, pa vendar le moramo nekako smiselno oblikovati ta fluidni »družbeni smoter« in skozi zgoraj naveden model speljati proces konsenzualnega dogovora o tem kaj želimo in kako želimo to doseči. Največji del takšnega dogovarjanja se seveda dogaja prav v okviru političnega diskurza. Kot je že dr. Matej Avbelj zapisal v svojem apelu za politično sredino (link), moramo preseči ideološko slepo pripadnost »svojim« in naperiti vso svojo civilizacijsko doseženo »intelektualno« zmožnost, da uspešno vzpostavimo dialog s tistimi, s katerimi se ne strinjamo. Brezpredmetno kimanje svojim in trepljanje po ramenih po vsaki »okrogli mizi«, na kateri bi se naj akademsko objektivno razpravljalo o kompleksnih vprašanjih 21. stoletja, pa so povabljeni samo »isti«, pač ni recept za uspešno in trajno družbo. Takšno početje vodi zgolj v dva ekstrema: masovno idiotizacijo in/ali ideološko radikalizacijo. Namesto udobnega »ex lectus« razpravljanja z enako mislečimi se moramo nujno soočiti s tistimi, ki vneto kričijo nasprotno. V kolikor nam to uspe, bo tudi kričanje postopoma izgubilo jakost in prešlo na diskurzivno raven, kajti s tem, ko vzpostavimo konstruktiven diskurz z nasprotno stranjo, uničimo naboj za radikalizacijo tako na levi kot na desni ideološki strani.

V tej miselni točki tako pridemo do vprašanja, kakšno vlogo ima pri tem »debata«, kot oblika discipline, ki temelji na principih intelektualnega diskurza, podprtim z dokazi izpeljanih v narativ, katerega namen je ozaveščanje in prepričevanje? Menim, da je njena glavna vloga ravno v tem, da z veščinami argumentirane razprave in dialoga opremi nove in stare generacije, s katerimi bodo diskurzivno zmožni artikulirati teme za katere menijo, da so pomembne. Dialog, ki temelji na vrednotah za katere se zavzemajo debatna društva, klubi in zavodi, je predpogoj za uspešno razreševanje problematik 21. stoletja. Če je predpostavljeno pravilno, zahojeno stanje tako ni kriza vrednot, gospodarska kriza, imigrantska kriza ali kakršna koli druga kriza, temveč akutno pomankanje komunikacijskih veščin članov družbe.

V kolikor smo lahko »debaterji« v procesu komunikacijsko-intelektualnega opolnomočenja članov družbe vsaj deloma uspešni, ima družba boljšo možnost za konstruktiven premik naprej. Kritično razmišljujoč posameznik, ki zna izraziti svojo misel, jo elaborirati in podati dobre argumente zanjo, je bistveno učinkovitejši gradnik v novi »javni sferi«. Pri tem pa je tako bistveno predvsem to, da ugotovimo, da je javna sfera nujno sestavljena tudi iz tistih posameznikov katerih mnenja nam »intuitivno« na prvi pogled ne ustrezajo, nas plašijo, jezijo ali skrbijo. Tile posamezniki so prvi, s katerimi se moramo začeti pogovarjati. V kolikor nam to ne uspe, nam tudi ne bo efektivno uspelo »misliti družbo« 21. stoletja.

Žiga Luknar
Žiga predstavlja akademski konglomerat sociologa, pravnika in strateškega komunikologa. Zase pravi, da je državljan sveta, zaljubljen v Julijo, dobre knjige, debate in iskrene ljudi. Trenutno je v fazi iskanja kreativnih rešitev.