Od svobode izražanja skozi sovražni govor do kulture dialoga

Svoboda izražanja predstavlja eno izmed temeljnih človekovih pravic. Je pravica, ki predstavlja temeljni pogoj za razvoj in napredek ljudi, kot tudi za razvoj demokratične družbe. Svoboda izražanja je v slovenskem pravem sistemu napisana v 39. členu Ustave RS, kjer je svoboda izražanja definirana kot svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja.

Vendar ta pravica vsekakor ni neomejena kot si jo večina ljudi tudi predstavlja. Ljudje velikokrat s sklicevanjem na svobodo govora oz. svobodo izražanja to pravico izrabijo za namene, kot so na primer žaljenje drugih in pa t.i. sovražni govor, ki je v slovenski kazenski zakonodaji predpisan tudi kot kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Kazenski zakonik v 297. členu sovražni govor definira kot »kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«.

Torej, po najsplošnejši definiciji je sovražni govor izražanje mnenj in idej, ki so po svoji naravi diskriminatorne (rasistične, ksenofobične, ipd.), ter uperjene zoper različne manjšine (etnične, verske, spolne, ipd.). Sovražni govor temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje manj vredni. Kriterij manjvrednosti so pogosto osebne okoliščine, med katere spadajo narodnost, rasa, versko prepričanje, spolna usmerjenost, izobrazba itd.

Na prvi pogled se nam lahko zazdi, da je razlikovanje med sovražnim govorom in »dovoljeno« pravico do svobode izražanja vse prej kot pa težko delo. Kazenski zakonik v 297. členu opiše zelo veliko osebnih okoliščin, ki jih je možno v sovražnem govoru zajeti, pa vendar se velikokrat zgodi, da še tako očiten sovražni govor ne dobi sodnega epiloga.

Vzrok za nekaznovanost še tako očitno izraženega sovražnega govora tiči v tem, da so pogoji v 297. členu kazenskega zakonika takšni, da je sovražni govor skorajda ne pregonljiv. Pogoj, ki v bistvu omogoča nekaznovano širjenje sovražnega govora je, da mora biti dejanje (sovražni govor) storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir.

Iz opisa je razvidno, da je ta kriterij zelo strog in težko dosegljiv po splošnih definicijah sovražnega govora. V slovenski zakonodaji je lestvica za sovražni govor postavljena zelo visoko, zato je ta meja težko dosegljiva. Meje med svobodo izražanja in sovražnim govorom ni možno splošno določiti, zato se mora obravnavati od primera do primera, ker pa je sovražni govor pogost in širok družbeni pojav, je včasih potrebno z veliko pazljivostjo obravnavati in preučiti primere sovražnega govora.

Problem, ki ga postavlja sankcioniranje sovražnega govora, je postal tako velik, da se ne tiče le nacionalne ravni, ampak tudi širšega sveta. Klub številčnim mehanizmom regulacije sovražnega govora ni opaziti zmanjšanja, še celo več ga je. Nestrpen, ksenofobičen ali kakorkoli drugače diskriminatoren javni diskurz je v vedno večji meri prisoten v javnem komuniciranju.

Veliko je vprašanj na temo kako zmanjšati pojavnost »sovražnega govora«, odgovori in mnenja. kako ga zajeziti. pa so si zelo različni. Veliko avtorjev je mnenja, da mora biti sankcioniranje in kazenska represija zadnja faza pri zmanjšanju sovražnega govora. Na drugi strani pa avtorji, ki omejevanje svobode izražanja skozi kaznovalno represijo postavljajo pred druge možne ukrepe argument izpeljejo iz teze, da sovražni govor nikakor ne prispeva h konstruktivnemu reševanju problemov in razpravi, ampak le še bolj depriviligira skupine katere so pogosto žrtve takšnega »sovražnega diskurza« in jih s tem še dodatno posredno sili k pasivni molčečnosti.

Ker pa kaznovanje in pogosto omejevanje svobode izražanja lahko pripelje do nasprotnega učinka, kot je to, da se zmanjšamo sovražni govor in upamo, da bodo ljudje razumeli, da ima lahko sovražni govor slabe posledice, je potrebno, da imamo na voljo trajne rešitve kako doseči zmanjšanje sovražnega govora še preden pride tako daleč, da se mora aktivirati državni aparat. Čeprav se sliši zelo takšna »prognoza« rešitve optimistično, je »realna slika« vsakdana takšna, da tudi ljudje, ki vodijo državo in bi na nek način morali predstavljati zgled državljanom, razpravah uporabljajo sovražno retoriko.

Poleg tega, da ljudi spodbujamo h kritičnemu mišljenju in argumentiranja svojih trditev in mnenj, je ena izmed možnih rešitev to, da družba razvije veščine kulture dialoga, retorike in vzajemnega spoštovanja. Te veščine in vrednote pa so lahko »konstruktivna platforma« preko katere bi lahko vzpostavili stanje v katerem bi lahko smiselno »določili« mejo med svobodo izražanja in sovražnim govorom. Na tej točki pa se postavlja vprašanje kako te veščine vključiti v družbeno okolje. Takšno nalogo »izobraževanja« ljudi bi potem lahko prevzela društva, kot so na primer Debatno društvo Univerze v Mariboru, Zavod Za in Proti, ipd., ki so ustanovljena z namenom debatiranja in razpravljanja o raznih družbenih temah, med katere bi vsekakor lahko umestili razpravo o svobodi izražanja in sovražnem govoru. Nenazadnje, takšne organizacije opremljajo ljudi z nepogrešljivimi retoričnimi veščinami, znanji argumentiranega diskurza in vrednotami kulture dialoga, s katerimi implicitne vzroke za pojavnost sovražnega govora sicer ne odpravijo, omogočijo pa tem posameznikom učinkovit miselni aparat s katerim veliko hitreje in jasneje prepoznajo tiste vsebine, ki presegajo polje »dovoljenega«.

Kot pravi star pregovor: »na mladih svet stoji«, je debata, ki jo ponujajo ta društva lahko odlična oblika preživljanja kakovostnega prostega časa za bodoče mlade intelektualce, da se izobrazijo o širših družbenih temah, ter stopijo korak bližje razrešitvi dileme kako od svobode izražanja preko sovražnega govora prispeti do kulture dialoga.

Domen Vrečko
Domen Vrečko je bodoči mladi varstvoslovec. Rad ima vse kar ima rad, še posebej svojo punco, psa in pa seveda tudi vse kar ga dela srečnega. Zanimajo ga predvsem policijsko delo, kriminalistika, družbeni problemi in triki s kartami.