O debatni skupnosti in kritični misli

Če so bile pretekle objave na blogu celovečerci o debati, diskurzu in kulturi dialoga, vam v dotičnem zapisu odgrinjam zaveso in omogočam voden ogled skozi oči enega izmed skrbnikov kolesja, ki poganja Debatno društvo Univerze v Mariboru. Morda uspem odgovoriti na nekaj omniprezentnih vprašanj, ki se ljudem premetujejo po glavi ob razkritju mojega članstva v debatnem društvu: “Kaj te motivira, da svoj prosti čas posvečaš debati?”, “Kako postanem član vašega izjemnega društva?” … no morda malo pretiravam. Praviloma so odzivi nekje na spektru med “Ha-ha, lepo te je bilo spoznati!”, “Zakaj?!” in “Kaj za vraga v debatnem društvu sploh počnete?”. Povsem legitimna vprašanja, odgovore katere prepleta čvrsta rdeča nit, ki predstavlja tudi srčico današnje odprave skozi zakulisje, združuje naslednje – debatna skupnost.

Na eni izmed prosojnic predstavitve društva študentom je zapisano “Kava, bog in seks”. In čeprav je “strateški” pomen navedenega na obraze poslušalcev naslikati majhen nasmešek, ker večini “poslanstvo društva je vzpodbujati kulturo dialoga in kritično mišljenje” ne zveni dovolj seksi (o tem zakaj je to zame večni izvir frustracije morda v naslednjem zapisu), pa se ravno v tem skriva poreklo našega debatnega društva.

Vsi ustanovni člani smo motivacijo za udeležbo prvih srečanj društva črpali iz različnih virov; eni z željo po tekmovalni debati, drugi po izboljšanju svojih govorniških sposobnosti, spet tretjim je ugajala ideja o obstoju društva, ki mu zanimivo preživljanje prostega časa predstavlja strukturirano izpodbijanje argumentov. Okusi so seveda različni, vsekakor pa vam lahko zagotovim, da so za bolj kot ne “neokrnjeno” prisotnost vseh pra-članov v delovanju društva odgovorne ravno “kavice”, kjer je bila kvaliteta in zanimivost diskusij primerljiva ne glede na to ali je beseda tekla o bogu ali seksu. Ravno to je razlog vračanja k debati, kateremu bi zagotovo pritrdili tudi mnogi drugi debaterji, dotično pa bi razumeli  tudi vsi ljudje “nemirnih” misli, ki svoji družbi po navadi veljajo za “filozofe”. Te posameznike prva izpostavljenost debatni skupnosti tudi najhitreje potegne med svoje vrste.

Jasno, skupnosti ne cvetijo zgolj zaradi priležnih vrednot in ciljev, med vodilnimi gonili so krepke vezi spletene med njihovimi pripadniki, pa je nastanek le teh ravno najtežje smiselno ubesediti, ker se, tako kot vse sorodne pripovedi, po navadi zaključijo z besedami “moral bi biti tam”.

Za konec se posvetim še vprašanju koristnosti debate za posameznika. Večino namreč asociira na neprijetne spomine televizijskih soočanj med poslanci ali politične diskusije iz raznih družinskih srečanj, ko s kozarčkom preveč na plan privrejo vse čudne teorije zarote tistega strica, ki ga na skrivaj nihče ne mara. Čeprav vam udeležba na srečanjih debatnega društva pomaga manevrirat tudi zgoraj opisane priložnosti, leži funkcionalnost predvsem v sposobnosti jasnega in argumentiranega izražanja lastnih misli in idej.

Dejstvo je, da mnogi svoja prepričanja, ob podrobnejšem zaslišanju le s težavo zagovarjajo, izhajajo iz neutemeljenih intuicij, ki pa nas pogosto zavedejo in to mnogi spretno izkoriščajo. O tem se je v prvi blogovski objavi razpisala tudi Eva.

Ob bolj temeljitem razmisleku je jasno, da je to sposobnost, ki ima vlogo v prav vsakem aspektu življenja, pa naj bo to v neformalni diskusiji s prijatelji ali v bolj formalni obliki zagovora izpita, diplomske naloge, političnih kampanj in/ali zakonov. In najbolj nam spodleti ravno v teh formalnih oblikah udejstvovanja, ko se od nas pričakujejo utemeljene misli in razumevanje lastnih argumentov, pa mnogi zbiranja dejstev in nizanja trditev mnogokrat zamenjajo za “svoja” spoznanja in kritično razumevanje.

Tilen Markelj
Tilen praviloma nima časa, čeprav še vedno vztrajno išče nove projekte. Poleg debate je ljubitelj nevronov in mačk.