Retorika in resnica

GROŽNJA RETORIKE IN STARE NOVICE

Moč retorike je mogoče videti v njeni sposobnosti, da ljudi prepriča v določeno razmišljanje, ki ga govornik posreduje. Dober retorik bo prepoznal prevladujoče vrednote in emocije, katere lahko izrabi za propagacijo lastnih idej. To sposobnost prepričevanje se da uporabljati v dobre in slabe namene. Z besedami Thomasa Hobbesa, angleškega filozofa, je retorika lahko grožnja družbi, saj burka strasti množic. V zadnjem času je tudi veliko govora o tem, kako resnica postaja drugotnega pomena in kako smo vstopili v ‘posttruth’ obdobje. A resnica, čeprav še vedno pomembna, je pogosto žrtev politike in prepričevanja množice. To ni nikakršna novost, saj so že stari Grki opozarjali na razliko med uporabo in zlorabo. Oster nož lahko uporabljamo ali zlorabljamo in enako lahko ravnamo z besedami in resnico je nedavno v intervjuju slikovito izpostavila dr. Smiljana Garner, docentka na mariborski Filozofski fakulteti. Da pa bi bolje razumeli antično modrost in odnos do retorike in resnice v stari Grčiji, se sprehodimo skozi razvoj retorike in oglejmo, kaj so imeli o tem povedati filozofi.

SPOZNATI RETORIKO SKOZI GRŠKO ANTIKO

Za Grke je bila retorika prvovrstno veščina prepričevanja v najširšem smislu. V grškem kozmosu bogov je boginja prepričevanja, Pejtho, podpirala in bdela nad veščimi govorniki. Pejtho je bila velikokrat spremljevalka Afrodite, boginje ljubezni. Povezava je med njima ima temelje v resničnem življenju, saj je moral snubec zaprositi očeta bodoče neveste za roko in ga prepričati, da je dovolj dober zanjo. Ker so zelo zaželjene ženske privabljale veliko snubcev, je bila sposobnost prepričevanja odločilni faktor uspeha v ljubezni.

Onkraj panteona bogov je iz prvih grških epov Homerja, Iliada in Odiseja, razvidno, da je bila retorična sposobnost visoko cenjena, da je uživala velik ugled in bila celo dar bogov. V opisu junaka Odiseja Homer zapiše, da je bil znan po zvitosti in tudi izjemen govornik, kateremu je, ko je govoril, glas vrel iz prsi in silno kot snežni vihar vršala zgovorna beseda. Zanimiv je tudi opis Terzita, navadnega vojaka v trojanski vojni, ki je bil neugnan kvasač in človek ves zalit z žolčem, strupen in poosebljena psovka. Iz arhaičnega obdobja (8. – 6. stoletje pr.n.št.) so še znani primeri sodnega govorništva v literaturi. Vendarle pa retorika še ni bila samostojna veščina, ni bila nekaj priučljivega in je bila brez sistema dogovorjenih pravil, katere bi govorniki uporabljali v svojih govorih. Zanašala se je predvsem na prepričljivost in naravno nadarjene posameznike. Sami govori pa so bili govorjeni brez priprave.

Največji doprinos k razvoju retorike so prinesle politične spremembe. Sprva je padec tiranije v Siciliji, kjer so živeli grški naseljenci, omogočil ugodne razmere za njen razvoj. Nato pa nastanek grških polisov, predvsem Aten, kjer so z reformami vedno večjemu številu prebivalstva omogočili sodelovanje pri odločanju o javnih zadevah. V demokratični ureditvi je oblast dobilo ljudstvo in vsak polnopraven moški državljan (ne ženske, sužnji in tujci) je dobil priložnost spregovoriti na ljudskih skupščinah in javno izraziti svoje mnenje. S tem se je oblikovalo politično govorništvo in retorika je postala veščina javnega govorjenja, s katero so nadarjeni govorniki obvladovali ljudske množice, vplivali na njihova čustva in usmerjali njihovo politično prepričanje. Uspeh posameznika je bil vezan na to ali je dober govornik, saj si je z dobrimi retoričnimi veščinami pridobil oblast in vpliv. In čeprav so vsi svobodni državljani lahko izražali svoja mnenja, so v imenu strank in državnih interesov vedno nastopali visoko izobraženi posamezniki, ponavadi aristokrati, pomembni državniki ali vojskovodje. Sodno govorništvo je tudi doživelo razcvet, saj so se državljani morali zagovarjati pred sodišči z lastnimi govori. Takrat so se pojavili prvi učitelji govorništva, ki so razvili teorijo retorike, da je ta postala samostojna disciplina in nujni del izobraževanja.

Učitelji govorništva, ki so pomembno pripomogli k izobraževanju ljudi o retoriki, so bili sofisti. Ti so predstavljali intelektualno gibanje v 5. stoletju pr.n.št.. Potovali so od kraja do kraja in učili za plačilo. Svoje znanje so ponujali širšemu krogu ljudi, katere so učili o znanosti, umetnosti, logiki, izobraževanju, vzgoji in drugih stvareh ter tudi o retoriki. Teorija retorike se je izpopolnjevala in postopno razvijala iz govorniške prakse. V govorništvu pa so se ukvarjali s tem, kako z besedami doseči čim večji učinek. Ob to se je obregnil Platon, ki opisuje dialoge Sokrata (tako ni znano, katere ideje so dejansko Platonove), saj je menil, da so z izpostavljanjem učinka, sofisti pozabili na vrednote.

PLATONOV ODNOS DO RETORIKE

V dialogu imenovanem Gorgija, ki nosi ime po enem najslavnejših sofističnih mojstrov govorništva in je napad na retorično prakso sofistov, se Sokrat zaplete v pogovor z Gorgijevim učencem, samim mojstrom Gorgijo in Kaliklom, bogatim atenskim meščanom in mecenom sofistov.

Sprva Sokrat pristopi do Gorgija, ki se strinja z navzkrižnim izpraševanjem, po katerem je filozof znan. V pogovoru Gorgija prizna, da učitelji govorništva dajejo ljudem moč besede, a vendarle niso učitelji morale. Ne zanika, da njegovi učenci lahko uporabijo svoje spretnosti v nečastne namene, kot je naprimer prepričevanje skupščine, da sprejme napačno odločitev, ali pa da izpusti krivo osebo. Vendarle pa meni, da učitelj ni odgovoren za početje učencev. Upa pa, da ti ne bodo zlorabljali svoje moči. S Sokratom se tudi strinja, da je retorik bolj prepričljiv pred nevedno množico kot pred strokovnjaki. Mojstrstvo pri uporabi orodij prepričevanja namreč dajejo govorniku večjo kredibilnost in prepričljivost kot gola dejstva. Gorgija poudari, da je prednost njegovega poklica ta, da lahko deluje pametnejši od strokovnjaka, ne da bi vedel kaj o vsebini. Sokrat zato retoriko označi za obliko laskanja oziroma ugajanja, ki ljudem prodaja prepričanja, navidezno resnico, in ne pravega znanja.

Pogovor doseže vrh, ko se vključi Kalikles, in nastopi intenzivni spopad med dvema nasprotnima načinoma življenja: filozofskim in politično-govorniškim. Sokrat očita Kaliklu, da so njegova prepričanja spremenljiva in se obračajo tako, da ustrezajo mnenju množice. Govori, kar ljudstvo hoče slišati. Takšno obračanje po vetru pa je problematično, ko gre za vprašanja krivice in pravice.

Mecen filozofa obtoži, da ljudi, s katerimi se pogovarja spravlja v zadrego zaradi česar jih je sram povedati, kar mislijo, ko izrečejo nekaj protislovnega. Govori še o nenaravnih zakonih (lahko bi jih tudi razumeli kot vrednote), ki jih postavljajo ljudje, ki so slabotni, torej množica. Zakone postavljajo sebi v korist in hvalijo ali grajajo lastnosti posameznikov kot je naprimer lakomnost. Z njimi strašijo močnejše, ki so sposobnejši. V bistvu je pravično, da ima boljši več od slabšega in mu vlada. Povedano tudi drugače; sposobnejši ima pravico z retoriko zavajati manj sposobnega. Sokrat opozori Kaliklesa, da je izraz – boljši – neoprijemljiv in obsega različne lastnosti, da je množica močnejša od posameznika, enakost pravična in da je prva zaveza posameznika, da vlada sebi.

Skozi dialog Sokrat razgalja logiko politike. V filozofiji vidi nosilko prave politične modrosti in sebe dojema kot pravega predstavnika politične veščine, saj edini išče krepost in resnico. Vendarle pa Sokrat ne uspe prepričati Kalikla v svoj prav. Lahko bi rekli, da je bil Sokrat poražen. Neuspeh filozofije nasproti retorike se tudi pokaže s Sokratovim procesom, kjer ga obtožijo kvarnega vpliva na mladino. Navkljub zagovoru ga obsodijo na smrt in mora zaužiti strup trobelike. Na koncu zmaga retorika. A zgolj navidezno, saj je Sokratovo življenje spomenik stremljenju k resnici.

Drugi pomembnejši dialog, ki vsebuje razmišljanje o retoriki, je pogovor s Fajdrosom, ki je ravno prišel od govornika Lizija. Ta ga je navdušil z besedno spretnostjo in Fajdros želi Lizijev govor, ki ga ima s seboj, predstaviti Sokratu. V dialogu Sokrat prepoznava pozitivne lastnosti retorike, če je le ta v rokah pravega filozofa. Dojema jo kot boj za dušo preko diskurza. V bistvu pa vabi Fajdra, da se posveti filozofiji. Pravo govorništvo je namreč zanj zgolj tisto, ki prihaja iz ust govornika, ki se posveča skrbi za svojo dušo s filozofijo in poglobljenemu raziskovanju oziroma dialektiki. Pravi govornik je tisti, ki direktno naslavlja duše poslušalcev v občinstvu. Pozna resnico o temi, o kateri govori, in le to daje slušateljem.

ARISTOTELOVA RETORIKA

Platon kot velik idealist je imel specifično mnenje o retoriki, ki se sklada z njegovimi ostalimi idealističnimi idejami. Ni pa govorništvu posvetil dela, ki bi obširneje raziskalo retoriko kot umetnost. Ta čast je pripadla njegovemu učencu Aristotlu, ki je napisal knjigo Retorika, ki še danes slovi kot najpomembnejše delo antike o retoriki.

Njegova definicija retorike je: sposobnost uvideti, kaj je v slehernem primeru potencialno prepričljivo. Naloga govornika pa, da pripravi učinkovit retorični izdelek, s katerim dosega neko prepričanje pri neki skupini poslušalcev, kar je odvisno od večih dejavnikov, notranjih (odvisnih od govorca) in zunanjih. Retorika torej ne temelji na neposrednem prepričevanju, ampak na sposobnosti, da v vsaki zadevi odkrijemo, kar je v njej prepričljivo.

Najbolj znana je Aristotelova predstavitev treh vrst sredstev prepričevanja, ki so etos, patos in logos. Etos se nanaša na karakter govorca, torej ali je ta vreden zaupanja. Če je govorec kredibilen, bo občinstvo presodilo, da so predlogi, ki jih predstavlja, resnični in sprejemljivi. To je še posebej pomembno v primerih, ko občinstvo nima pravega znanja in jih navdaja dvom. Kredibilnost retorik izraža tako, da je praktično inteligenten, ima krepostni značaj in je naklonjen občinstvu. Patos predstavlja čustveno stanje poslušalcev oziroma emocije, ki se spodbujajo z govorom. Jeza je naprimer dober primer močnega čustva, katerega se da izrabljati, če vemo, v kakšnem duševnem stanju so ljudje jezni, na koga so jezni in zakaj so nanj jezni. In nazadnje, logos, ki obsega argumente ali dokazovanje povedanega z indukcijo ali dedukcijo, torej preko sklepanja iz primerov prispemo do univerzalnega načela, to je indukcija, ali obratno, kar je dedukcija.

Aristotelova retorika kot takšna je nevtralna in jo lahko uporabljajo ljudje krepostnega ali pokvarjenega značaja. Dobri nameni, za katere je retorika koristna, ne morejo definirati retorike. Vseeno bi lahko nasprotovali tej trditvi, da je retorika edino koristna za tiste, ki hočejo prelisičiti poslušalce in prikrivajo svoje resnične namene. Nekdo, ki pa samo želi skomunicirati resnico, bi lahko bil neposreden in ne bi potreboval retoričnih orodij. Vendar pa tudi tisti, ki želijo povedati kar je pravično in resnično, potrebujejo pomoč retorike, ko nastopajo pred javnostjo. Po Aristotlovem mnenju je nemogoče učiti občinstvo, tudi če ima govorec zelo natančno znanje o predmetu razprave. Občinstvo javnega govora so namreč navadni ljudje, ki niso sposobni slediti natančnemu dokazu na osnovi zakonitosti znanosti. Takšno občinstvo je tudi zlahka odkrenljivo in njihovo pozornost zagrabijo stvari, ki nimajo nobene povezave z diskutiranim. Včasih so namreč dojemljivi za laskanje ali zgolj mislijo na lastno korist. Navsezadnje pa so vse teme, ki se diskutirajo v javnosti v pomanjkanju točnega znanja in nas puščajo v dvomu. V takšnih primerih pridejo do izraza sredstva prepričevanja in prepoznavanje kaj je v določeni situaciji prepričljivo.

Podobno kot Platon Aristotel kritizira sodobne priročnike retorike, ki so se preveč orientirali na metode zunaj predmeta opazovanja t.j. retorike. Učili so namreč, kako obrekovati, kako vzbujati čustva občinstva ali kako odvračati njihovo pozornost od obravnavane teme. Takšen stil retorike promovira situacije, kjer poslušalci ne morejo oblikovati racionalnega in kritičnega mnenja. Aristotel v svoji retoriki izpostavlja entimem oziroma deduktični argument kot osnovo za retorično različico dokaza in to razlikuje Aristotelovo retoriko od drugih, saj je zanj to najpomembnejše sredstvo prepričevanja. Ker so ljudje močno prepričani, ko predvidevajo, da je nekaj bilo dokazano, sploh ni potrebe, da bi jih govornik zmedel z apelacijo na čustva. Govornik bo tudi najuspešnejši, če bo izbral najbolj prepričljive aspekte dane teme in uporabljal splošno razširjena prepričanja kot premise oziroma trditve, iz katerih sledijo zaključki, v svoji argumentaciji. Most med splošno razširjenimi prepričanji in resnico je s tem v mislih lažje prečkati. Ta afiniteta med resničnim in prepričljivim se tako zanaša na prepričljivost trdne argumentacije.

STARI ČASI, NOVI ČASI

Antična modrost nam lahko nudi vpogled v razmišljanje starih civilizacij, kar je tudi lahko koristno pri razumevanju sodobnega časa. Problemi, s katerimi so se stari Grki ukvarjali, njihova zgodovina in celotna racionala njihove filozofije nam nudijo edinstven vpogled. Lahko nas učijo, lahko nas usmerjajo in lahko nas vzgajajo. Zakladnica znanja je bogata, omejuje jo le čaša.

Predlagam, da nas glede retorike in njene prakse lahko nauči, da idealistične težnje in iskanje resnice niso dovolj. Govorjenje resnice ni dovolj, saj je ljudje lažje sprejemajo mnenja in le redki iščejo resnico. Zato je potrebno tudi realno ocenjevanje, kaj prepriča ljudi. Tako tudi globje razumemo ljudi, ki cenijo poglede drugačne od naših lastnih, in se ne zatekamo k moraliziranju, ampak z njimi iščemo resnico ali skušamo spremeniti njihovo mnenje s prepričljivim argumetiranjem in raziskovanjem različnih tem. Primer nam je lahko Sokrat, ki je bil mojster v razkrinkanju mnenj, ki so se ob globjem izpraševanju sesule. Vendar je plačal za svoj idealizem in vrednote, ki jih je zagovarjal so utišali v montiranem procesu. Nasproti njemu stoji Aristotel, ki se je odrekel idealizmu Platonove šole, in realno ocenjeval svet okrog sebe. Dal nam je Retoriko in raziskal sredstva, da lahko učinkoviteje širimo resnico. Z njegovimi besedami tudi zaključimo, saj pravi, da ljudje imajo naravno predispozicijo za resnico in vsak človek mora prispevati k resnici.

Tadej Horvat
Doktor medicine, ljubiteljski raziskovalec antike in glavni zamudnik v debatnem društvu.